Dvig temperature je zelo pomemben kazalnik delovanja motornih izdelkov, raven dviga temperature motorja pa je odvisna od temperature vsakega dela motorja in okoljskih pogojev.
Z vidika merjenja je merjenje temperature statorskega dela relativno neposredno, medtem ko je merjenje temperature rotorskega dela običajno posredno. Vendar se relativni kvalitativni odnos med obema temperaturama ne bo bistveno spremenil, ne glede na to, kako se meri.
Iz načela delovanja analize motorja je motor v osnovi sestavljen iz treh vročih točk, to je navitja statorja, vodnika rotorja in ležajnega sistema. Če gre za navitje rotorja, je tu kolektorski obroč ali del z ogljikovo krtačo.
Z vidika analize prenosa toplote je temperatura vsake vroče točke različna in s prevodnostjo toplote in sevanjem mora doseči temperaturno ravnovesje v relativnem smislu vsakega dela, torej ima vsak del relativno konstantno temperaturo.
Pri statorskih in rotorskih delih motorja se lahko toplota statorja neposredno oddaja skozi ohišje, in če je temperatura rotorja relativno nizka, lahko učinkovito absorbira tudi toploto statorskega dela. Zato je morda treba temperaturo statorskega in rotorskega dela celovito oceniti glede na velikost njune lastne toplote.
Ko se statorski del motorja močno segreje, rotorsko telo pa manj (kot na primer motorji s trajnimi magneti), se toplota statorja prenaša na eni strani v okolico, na drugi del notranje votline pa tudi na druge dele, zato je zelo verjetno, da temperatura rotorja ne bo višja od temperature statorskega dela. Ko se rotorski del motorja močno segreje, je iz analize fizične porazdelitve obeh delov razvidno, da se toplota, ki jo oddaja rotor, neprekinjeno porazdeli po statorju in drugih delih, pri čemer statorsko telo deluje kot grelno telo. Kot glavna hladilna veriga rotorske toplote se statorski del hkrati ohlaja skozi ohišje. Težava je v tem, da je temperatura rotorja višja od temperature statorja.
Čas objave: 8. april 2024